29. avgust, atrij MO Nova Gorica – Ralph Towner

| August 9, 2017
 

Inovativnost v glasbi prav zagotovo ni lahek podvig. Poleg prirojenega talenta, je potrebna tudi popolna predanost umetnosti, ki se ne lepi na blišč popularne komerciale. Na področju sodobne glasbe lahko v tem smislu brez obotavljanja izpostavimo Ralph Towner-ja, kitarista, in njegove vedno sveže ideje skozi več kot štiridesetletno kariero. Bolj poznan kot vodilni komponist, kitarist in klaviaturist akustične jazz zasedbe “Oregon”, se Towner kiti tudi z bogato in raznoliko solistično kariero, ki v svoji skrinji zakladov hrani nadvse plodna nepozabna sodelovanja z velikani sodobne glasbe, kot so Gary Burton, John Abercrombie, Egberto Gismonti, Larry Coryell, Keith Jarrett, Jan Garbarek in Gary Peacock. Towner se rodi 1. marca 1940 leta, v mestu Chehalis, Washington (ZDA), v glasbeno družino; mati učiteljica klavirja, oče trobentač. Starša ga skozi ljubeč in razumevajoč odnos spodbujata k svobodnemu glasbenem izražanju in eksperimentiranju. Leta 1958 se vpiše na Univerzo Oregon, smer umetnost, kasneje pa presedla na kompozicijo. Kmalu za tem sreča basista Glen Moore-a, ki kasneje postane njegov vseživljenjski glasbeni partner v zasedbi Oregon.

Približno ob istem času, Towner odkrije zgodnje stvaritve Bill Evans-a. Prične ga posnemati, kar tudi vpliva na njegov stil in kompozicijo. Ne prav dolgo za tem, Towner, za šalo kupi klasično kitaro, ki jo tako vzljubi, da se v zgodnjih šestdesetih odpravil na Dunaj, študirat klasično kitaro s Karl Sheit-om. Leta 1968 se vrne v ZDA, v New York, kjer se zlije v eno z lokalno jazz sceno. S časoma pristane v skupino Paul Winter Consort, kjer se rodi prijateljsko-glasbena naveza z Glen Moore-om, Paul McCandless-om in Collin Walcott-om; glasbena kemijska fuzija, ki se preoblikuje v zasedbo Oregon. Townerju prvo 12 strunsko kitaro podari prav Paul Winter. Od tega trenutka dalje, postane 12 strunska kitara Townerjeva ljubica in tako močno zaznamuje njegovo glasbo, da ob besedah “12 strun” in “jazz” večina ljubiteljev jazza kot iz topa izstreli ime Ralph Towner.

Townerjevo sodelovanje s producentom Manfred Eicher-jem iz ECM Records se prične leta 1972. Tu kot vodja in skozi sodelovanja z drugimi velikani jazza, ob sočasnem podiranju glasbenih meja z Oregoni, zraste. ECM-jeva usmerjenost v izdajo »nizkotiražnih« izvajalcev, v nasprotju z mainstreamom obdobja, odločilno vpliva na njegovo ustvarjanje. Nudi mu možnost povezovanja z nekaterimi najbolj ikonskimi in inovativnimi glasbeniki sedemdesetih. Townerjeva ECM-jeva leta so njegovo najbolj minimalistično, čeravno najbolj drzno, obdobje. “Solo Concert”, izdan l. 1980 pri ECM-ju, je konceptualno elementaren kitarski solo recital. Vse do danes še nihče drug ni tako sintetiziral klasičnega kontrapunkta z improviziranim in čudaško metričnim jazzom, še posebej v tako tveganih situacijah, kot je izvedba v živo. Takšni solo vložki kasneje postanejo Townerjev pečat; npr. na posnetkih kot sta “Ana” in “Anthem”, ali pa oplemeniteni z Gary Peacockovim basom na “Oracle” in “A Closer View”. Tudi Towner se, kot vsak pravi umetnik, spusti v eksperimentiranje s tehnologijo, kar ga vodi stran od osnovnega pristopa h kompoziciji in izvedbi. Z uvedbo sintesajzerja Prophet 5, tako z Oregoni, kot pri ECM-ju, se mu odpre povsem nova dimenzija ustvarjanja, ter uspe izpiliti tisti zbadljiv medeninast značaj prostega sloga improviziranih vložkov, po katerih je skupina Oregon tako prepoznavna.

Medtem ko se Townerjeva solo kariera vzpenja, gre njegovo sodelovanje z Oregoni skozi fazo preoblikovanja, kar je pri tako dolgotrajnih navezah povsem normalna evolucijska pot. Na žalost, leta 1984 perkusionist Collin Walcott in manager Jo Härting ne preživita hude prometne nesreče med turnejo po Nemčiji. Towner in McCandless jo odneseta z resnejšimi poškodbami. Čustvene brazgotine vsekakor ostanejo globoke. Sprva se zdi, da je za Walcottovo vlogo pri Oregonih nemogoče najti nadomestilo. Skozi čas se na srečo pokaže, da sporočilo Oregonovega glasbenega ustvarjanja živi dalje; po obdobju žalovanja se spet zbudi želja po skupnem spontanem izražanju.
Dva perkusionista svetovnega kalibra, z ritmično virtuoznostjo nadarjen Trilok Gutru, leta 1992 ter Mark Walker leta 1997, se Oregonom, kot njihova somišljenika, pridružita in s tem vizijo originalne zasedbe še oplemenitita. Ta vizija kasneje ekskalira na prav epičen način in leta 2000, ob izidu plošče “Oregon in Moscow”, Dvojni CD posnet z simfoničnim orkestrom Tchaikovsky, prinese zasedbi Oregon štiri Grammy nominacije. Towner-jevo kreativnost in virtuoznost tudi v novem tisočletju spremlja vitalnost njegovih mlajših obdobij; celo zdaj, ko jih šteje že čez sedemdeset. Vedno v službi glasbe, še naprej spretno kreira nova sodelovanja z istomislečimi glasbeniki; posamezni elementi se dopolnjujejo v večjo celoto. Zadnje čase še posebej uspešno z avstrijskim kitaristom Wolfgang Muthspiel-om ter avstralskim kitaristom Slavo Gigoryan-om, v triu, poznanim kot “MGT”. Njegovi novejši jazz dueti z italijanskim trobentačem Paolo Fresu-jem in argentinskim klarinetistom Javier Girotto-m, znova potrjujejo njegovo edinstveno nišo v mednarodnem svetu improviziranega jazza. Leta 2017, z izidom albuma “My Foolish Heart”, njegove že 26. plošče posnete za ECM, homažem jazz pianistu Bill Evansu, ki ga je navdahnil za njegovo začetna prizadevanja za inovativnost v kompoziciji, sklene krog.

Zasedba: Ralph Towner – klasična kitara, 12 strunska kitara

ralph-towner_2005-large-1

Kategorija: Glasbe sveta 2017

Komentiranje ni mogoče